Izhodišča

Bazalna stimulacija je bila razvita v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji na področju specialne pedagogike. Njen začetnik je dr. Andreas Fröhlich, profesor za splošno specialno pedagogiko. Koncept deluje po principu zavestnega in ustvarjalnega spodbujanja čutov. Gre za stimuliranje občutja lastnega telesa. Na ta način dobi človek večji občutek za sebe, neprijetne občutke pa je mogoče na ta način odpraviti.

Človek občuti dogodek ali proces, ki ga spremeni v bolnika, kot travmatičen šok, kot agresiven poseg, kot počasi napredujoč proces propadanja. Vsak bolnik je utrpel povsem individualno usodo, obstajajo pa nekatere skupne značilnosti: osebe doživijo šok, travmo, določen poseg. Proces propadanja in funkcijske izgube pogosto spremenijo pri bolniku identiteto lastnega telesa. Dezorientiranost povzroči odtujenost v lastnem telesu. Gre za eksistenčno ogrožanje identitete. Če človek v svojem telesu ni več doma, če mu le-to postane tuje, če ga ogroža, potem to privede do odcepitve, do izgube njene osebne integritete. Ljudje se počutijo razcepljene, ne čutijo se več takšne, kot so nekoč bili.

Tradicionalni negovalni ukrepi se posvečajo zlasti »motenim« delom telesa, manj pa poskrbijo, da bi ti ukrepi ohranjali celovitost psihe in telesa. Bazalna stimulacija zagovarja tezo, da je zdravljenje ali izboljšanje stanja aktiven proces človeka, ki se mora na novo organizirati.